Tema, ki nam gre težko z jezika. Tema, o kateri ne želimo ali se ne znamo pogovarjati. Tema, ki jo – če pride do nje – najraje potlačimo. Pa je to res prava pot? Smrt je neizbežen del našega življenja, s smrtjo bližnjega se prej ali slej srečamo prav vsi. Srečanje s smrtjo je tako za odraslega kot za otroka vedno težko.

Odnos do smrti in žalovanja je odvisen od številnih okoliščin in vsake družine posebej, otroci se vzorca reagiranja ob smrti priučijo doma. Reakcije otrok na smrt bližnjega so odvisne od številnih dejavnikov, izpostaviti velja otrokovo starost, razvojno fazo in miselno dozorelost, odnos s pokojno osebo, okoliščine smrti, pomembno vlogo pa imajo tudi odrasli. Nekateri odrasli si o svojih razmišljanjih in doživljanjih upajo govoriti, drugi pa čustva potlačijo in skušajo »normalno« živeti naprej. Odzivi odraslih so močno odvisni od izkušenj, ki so jih kot otroci sami dobili v družini.

Izguba bližnjega je še posebej za otroka travmatična izkušnja, ki jo spremlja paleta različnih odzivov, kot so bolečina, žalost, jeza, strah, nerazumevanje, šok, zaskrbljenost, nemoč, občutke krivde.

View this post on Instagram

A post shared by Nastja – učiteljica in pedagoginja / Bobrov svet (@bobrovsvet)

Smrti sledi proces žalovanja, ki je pričakovana reakcija ob tovrstni izkušnji. V procesu žalovanja obstajajo faze: začetno stanja šoka, dvoma, zanikanja smrti, akutno žalovanje in faza »vrnitve« v normalno življenje.

 »V vzgoji otrok skušajo premnogi starši otroke obvarovati pred resničnim življenjem in budno pazijo, da se otroci ne bi srečali ali da bi se čim manj srečevali z boleznijo, umiranjem in smrtjo ljudi v okolici.« (Klevišar, 2002, str. 18)

Odrasli lahko včasih zmotno predvidevajo, da če se z otrokom ne pogovarjajo o težkih izkušnjah, izgubi, neprijetnih čustvih, da ga bodo s tem zaščitili pred bolečino in bo tudi hitreje pozabil, kaj se je zgodilo. To ne drži. V družinah oz. okoljih, kjer se člani družine o smrti zmorejo pogovarjati, otroci lažje okrevajo. Pahole Goličnikova (2014) opozarja, da odrasli pogosto hote ali nehote prezrejo otrokova čustva. Obsoja starše, ki svoje otroke smatrajo za premajhne, da bi razumeli smrt, ali za preobčutljive, da bi jih lahko odrasli vključili v dogajanje.

Kako se pogovarjati z otrokom, ki se sooča z izgubo?

Z otrokom se je treba pogovarjati o smrti, a njegovi razvojni stopnji primerno. Odrasli bi morali otroku ponuditi njegovim letom primerna pojasnila, dovoliti otroku, da postavlja vprašanja in nanje kar se da čim bolj iskreno in razumljivo odgovarjati. Pri pogovoru je treba uporabljati jasne in direktne izraze, s katerimi izrazite, da je oseba umrla in je ne bo nazaj. O umrli osebi govorite v preteklem času.

Vloga in pomoč odraslega

Otrok naj občuti svojo žalost. Pomagajte mu, da prepozna in govori o tem, kako se počuti, kakšna so njegova čustva, misli, telesni odziv. Dovoli mu, da joče, ne ustavljajte njegovih solz. Sočustvujte z otrokom. Pomagajte mu razumeti, da je stiska del procesa soočanja s smrtjo. Otrok lahko doživljanje izraža na različne načine. Lahko jih nariše, lahko piše dnevnik svojega počutja, lahko napiše pismo pokojniku. Če je otrok še majhen in ne zna pisati, po njegovem nareku pismo napiše odrasla oseba. Svetujte otroku, naj zbere pokojnikove reči in preživi nekaj časa ob pogledu nanje. To so lahko pokojnikove osebne reči ali darila, ki jih je otrok dobil od pokojnika. Pokojnikovi predmeti bodo otroku v tolažbo, pomagali bodo ohraniti spomin na pokojnika (Miller, 2000). Spodbudite otroka, da naredi knjigo ali album o umrlem. Knjigo naj sam ilustrira, vanjo lahko prilepi fotografije, knjigo naj opremi z besedilom, spomini na pokojnika (Miller, 2000).

View this post on Instagram

A post shared by Nastja – učiteljica in pedagoginja / Bobrov svet (@bobrovsvet)

Bralna priporočila

Pomembno vlogo v procesu žalovanja imajo tudi knjige. Barbara Žvirc (Izposojevalka besed) je pripravila obsežen seznam knjig o tej temi po starostnih obdobjih.

V društvu Hospic so zapisali: »Ko najdemo literarno zgodbo o izgubi, na katero se lahko navežemo, v kateri se celo najdemo, nam je podan prostor in moment za intimno doživljanje lastnega žalovanja. S knjigo na tej poti se počutimo manj sami in vedenje, da tudi drugi doživljajo podobno, kot mi, pomirja. Nenazadnje branje prinaša tudi upanje, da na koncu tunela je svetloba in da se zmoremo naučiti živeti z našo žalostjo, ki ostaja.«

SEZNAM KNJIG O SMRTI, ŽALOVANJU IN TEŽKIH PREIZKUŠNJAH

• DEDKOV OTOK, Benji Davies (smrt dedka, slovo, ohranjanje spominov)
• SPLOŠČENI ZAJEC, Bardur Oskarsson (smrt neznanca, vprašanja o življenju in smrti, življenje po smrti)
• VIRGINIJA VOLK, Kyo Maclear (depresija, misel na smrt, (po)moč domišljije)
• ZA VEDNO, Kai Luftner (smrt očeta, žalovanje, zapuščenost
• BOM BABICO ŠE KDAJ VIDEL, SEDAJ, KO JE UMRLA?; Damjana Dodič (smrt babice, smrt kot skrivnost, spoprijemanje s smrtjo in izgubo, življenje po smrti)
• OČKA, POGLEJ, NAJLEPŠA ZVEZDA NA NEBU JE MAMI; Kobal Darinka (smrt mame, nesreča, želja po življenju)
• MODRO NEBO, Andrea Petrlik Huseinović (smrt starša, osamljenost, žalost, premagovanje žalosti, iskanje ljubezni)
• ZAKAJ JE BIL ROŽNATI SLONČEK ŽALOSTEN IN KAKO JE SPET POSTAL SREČEN, Monika Weitze (izguba prijatelja, spoprijemanje z osamljenostjo, sprejemanje novega)
• ČEZ VÉLIKO REKO, Armin Beuscher (smrt in slovo od prijatelja, slovo pred smrtjo, tolažba v spominih)
• PROSTOR V MOJEM SRČKU, Annette Aubrey (smrt dedka, počutje ob smrti, žalovanje, ohranjanje spominov)

• OSKAR IN GOSPA V ROŽNATEM, Eric-Emmanuel Schmitt (vprašanja o življenju in smrti, bolezen, umiranje, soočanje s smrtjo, upanje, premagovanje bolečine, moč nad smrtjo)
• DARE: ZGODE IN NEZGODE. SLIKA ZA LILI, Linda K. Garvey (pogrešanje umrle mame, pomoč prijatelja)
• POBBY IN DINGAN, Ben Rice (namišljeni svet, meja med življenjem in smrtjo, preplet namišljenega in resničnega, izguba, ljubezen)

• LJUBEZENSKA PISMA MRTVIM, Ava Dellaira (pisma mrtvim osebam, zdravljenje s pisanjem, soočanje s smrtjo sestre, nesprejemanje smrti in izgube, žalovanje)
• PO SMRTI ALICE BENNETT, Rowland Molony (nenadna smrt mame, sporočilo mame po smrti, sprejemanje resnice o smrti)
• RANJENO SRCE, Norma Fox Mazer (srčni napad, nenadna smrt mame, življenje pri prijateljih, spomini, celjenje ran, žalovanje)
• RANJENA KRILA, Beth Goobie (življenje po nevarni bolezni, glasovi v glavi, razmišljanje najstnice o življenju in smrti, prilagajanje, pot od zagrenjenosti do upanja)
• VEČ KOT TO, Patrick Ness (lastna smrt, utopitev, navidezna resničnost, osamljenost)
• AGNES CECILIJA: NENAVADNA ZGODBA, Marija Gripe (smrt staršev v prometni nesreči, obisk dveh deklet iz različnih časovnih dimenzij z enako izkušnjo izgube, ontološka vprašanja)
• BRIDKOST JE STVAR S PERESI, Max Porter (ovdovelost, oče samohranilec, soočanje z izgubo, odnosi v samohranilski družini, nadaljevanje z življenjem) 
• POGREŠAM TE, POGREŠAM TE, Peter Pohl (soočanje s smrtjo mame v zgodnjih otroških letih, dvojčici, soočanje s težkimi trenutki najstništva brez mame)

Literatura:
• Klevišar, M. (2002). O življenju in smrti. Panika. 7(1). str. 18–19.
• Miller, K. (2000). Otrok v stiski: priročnik za vzgojitelje, učitelje, strokovnjake in starše, ki se srečujejo z otroki, ki doživljajo stiske, krize in stres. Ljubljana: Educy.
• Pahole Goličnik, J. (2014). Otrok ob hudo bolnem. Nasveti za bolnike in njihove bližnje. Projekt METULJ. Pridobljeno 30. 5. 2017: <http://www.paliativnaoskrba.si/otrok.html>.
• Stropnik Naveršnik, N. (2017). Vloga šolske svetovalne službe v procesu žalovanja otroka in mladostnika. Maribor: Filozofska fakulteta.
• Štirn, M. in Poštuvan V. (2023). Podpora učencu ob smrti. Delovno gradivo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno 18. 10. 2023: < https://www.zrss.si/wp-content/uploads/2023/10/Podpora-pri-zalovanju.pdf>.

Seznam knjig je bil napisan s pomočjo:
• Slovensko društvo Hospic: publikacija Knjižne ZGODBE O MINLJIVOSTI
• spletne strani slovenskih založb
• www.cobiss.si
• https://booknjiga.com/2021/05/09/11-knjig-ki-govorijo-o-smrti-in-zalovanju-predlogi-knjiznih-profilov/
• https://www.ajdanaklada.com/post-1/knjigozavri-o-izgubi